Od nekdaj sem čutil, da lahko, kar si zadam, tudi uspešno izpeljem. Bolj so bili projekti razvojno naravnani, bolj so bile spremembe potrebne, boljši sem bil. Mislim, da sta glavna razloga za to: ozek fokus in pridnost. Če začnem s prvim. Cilj mi postane neka vrste obsesija. Takrat, ko to čutim, niti ne zaznam kakšnih drugih alternativ. (Ja priznam, to zna biti naporno, zame in za druge). Vidim cilj in vseskozi samo iščem pot, kako priti do njega. Drugi razlog je pridnost, slovenska pridnost. Sliši se malo hlapčevsko, vendar priznam, sem priden. Za ta pojav verjetno obstaja ogromno zgodovinskih in socioloških razlogov, vendar se v njih ne bom spuščal (Tistim, ki vas zanima več o tem, predlagam da berete Ivana Cankarja. Hecam se, predlagam vam v branje publicista Miho Mazzinija).

Vendar, kljub ciljni usmerjenosti in zavzetosti, sem velikokrat trčil ob steno. Ko trčiš prvič, misliš, da je slučaj. Ko trčiš drugič, veš da to ni. Ko trčiš tretjič, že veš da je to vzorec in tudi veš, da bi ti osebno zelo pomagalo, da ugotoviš pravi vzrok za to. Predstavljajte si: poln znanja, energije in idej za spreminjati svet in vam predsednik uprave reče: “Ne še zdaj. Strinjamo se, da to potrebujemo, odlično je. Vendar, ne še zdaj – še nismo pripravljeni.” ?????

V začetku se mi je zdelo, da je to smešen odgovor. Zdaj vem, da je ta odgovor zelo na mestu. Namreč; ko vodstvo želi vpeljevati spremembe v poslovnih procesih mora poleg tega, da ve KAJ želi spremeniti in ZAKAJ, že natančno vedeti tudi KAKO (kako bodo vpeljali spremembe). Četudi se je vodstvo že odločilo za spremembo, to odločitev lahko obelodani šele takrat, ko ve katere ovire mora predhodno preskočiti in ko pripravi zaposlene na spremembe.  To pa velikokrat ni lahko. Še posebej, če so podjetja predolgo delovala po inerciji in obenem niso nagrajevala dobrega dela zaposlenih. To je vodilo do apatičnosti zaposlenih in do samoumevne “logike”, da je pridnost slaba (oz. se ne splača). Tega se niso “nalezli” samo zaposleni v podjetjih, ampak, bi se upal trditi, da to velja za celotno družbo, še posebej za mlade. To je pa resnično SLABO.

Ko pride do konsenza oz. do odločitve, da se povleče voz, je potrebno imeti veliko aktivnih, voljnih mladih in starih, ki bodo ta voz dejansko porivali (in ne tekli za njim). Iz tega sledi, da potrebujemo vodje (v podjetjih managerje), ki bodo sposobni aktivirati ljudi v različnih družbenih sferah, in bodo sposobni pripraviti primerno okolje, ki bo omogočalo spremembe.

Pa še nekaj, kar sem se naučil iz svojih lastnih izkušenj: cilj vsekakor je pomemben, vendar je vedno bolj (in bo še bolj) pomembna pot.

Pomembno je, da želiš spreminjati, se odločiš za spremembo in se aktiviraš!

• če se strinjaš prosim stisni LIKE
• če se ne strinjaš prosim komentiraj
• če želiš spreminjati, mi prosim pošlji email
• če ste se odločili za spremembo, nas prosim pokličite.

Gorazd Buh