… to je stavek, ki ga na predavanjih o procesnem pristopu, velikokrat poudarim. V praksi pogosto ni tako. Gre namreč za to, da v Sloveniji obstaja mit, da je produktivnost v procesih najpomembnejša. Pogosto to sicer res velja, vendar samo takrat ko delate prave stvari. Če ne delate pravih stvari, ste še v večjih težavah, kot če bi imeli nižjo produktivnost. Manj je več. Dobesedno.
Slovenci smo pregovorno pridni. Vendar pogosto delamo preveč, preveč napačnih stvari. Verjetno imamo nizko samopodobo, kar nam onemogoča, da priznamo svoje napake. Posledica tega je, da kljub temu, da stvari ne delujejo, še vedno vztrajamo pri njih. Mogoče še z večjo vnemo kot prej, iz obupa. Tako imenovana »kognitivna disonanca« je seveda čisto normalna človekova lastnost, ki jo uporabljamo tako v poklicnem kot privatnem življenju. Na žalost pa ne prinaša rezultatov, kot tudi ne zadovoljstva pri delu. Nasprotno.
Ko spremljam objave NIJZ in medijev, se mi poraja občutek, da se tu dogajajo podobne stvari. Slovenija dela preveč ukrepov za obvladovanje tveganj na enih področjih in premalo na drugih. Tako na primer Izvaja preveč ukrepov v splošni populaciji, ki minimalno vplivajo na okužbe, vendar prinašajo veliko posledic na zdravstveno stanje ljudi in gospodarstvo. Gospodarske posledice težko predvidimo, vendar verjetno ne bodo majhne. Kot kaže v tem trenutku še manj vemo o zdravstvenem stanju ljudi in o posledicah »nocebo« efekta. Nenehno strašenje in vzbujanje občutka ogroženosti pri ljudeh, prinaša negativne učinke za njihovo zdravje in posledično lahko celo smrt. Še posebej če upoštevamo, prej omenjeno, slovensko mentaliteto. Sprašujem se kako lahko to zdravstvena stroka dopušča? Iz vidika procesov pa lahko komentiram, da to pomeni, da se ne dela pravih stvari. Prav tako verjetno se ne dela pravih ukrepov na področju zdravstvene oskrbe v bolnicah in DSO-jih. Vsaj tako kažejo številke.
Jasno mi je, da na zdravstveno oskrbe ne gre gledati samo iz vidika procesov in številk. Vendar trenutno stanje umrlih v Sloveniji v primerjavi z drugimi državami kaže, da bo Slovenija dober primer za znanstveno preučevanje na različnih področjih zdravja. Ne bo šlo brez tega in to je dobro. Upam, da bodo dognanja omogočila vzpostavitev prihodnjega zdravstvenega sistema, ki bo v resnici skrbel za zdravje ljudi in ne samo odpravljal simptomov bolezni. Namreč kot sem že omenil: potrebno je delati prave stvari s pravimi ljudmi v pravem času.
mag. Gorazd Buh